Raziskava OptiTrain potrjuje ugodne učinke redne telesne vadbe na zdravje bolnic z zgodnjim rakom dojke

Avtorica: Ana Demšar, dr. med., specialistka internistične onkologije, UKC Maribor

OptiTrain je raziskava švedske univerze Karolinska, ki je preučevala vpliv telesne vadbe na zdravje bolnic z rakom dojke. Gre za prospektivno klinično raziskavo. Vključevala je 240 bolnic po operaciji zgodnjega raka dojke, starih med 18 in 70 let (stadij I-IIIA, ne glede na patohistološki podtip), ki so bile primerne za zdravljenje z dopolnilno kemoterapijo.

Ob pričetku dopolnilne kemoterapije so bolnice ustrezno razporedili v tri skupine: eksperimentalno skupino RT-HIIT (resistance and high intensity interval training, tj. vadba proti uporu in visokointenziven intervalni trening), eksperimentalno skupino AT-HIIT (moderate intensity aerobic and high intensity interval training, tj. zmerno intenzivna aerobna vadba in visoko-intenziven intervalni trening) ter kontrolno skupino UC (usual care, tj. običajna priporočila o telesni vadbi za odrasle).

Primarni cilj raziskave je bil preveriti vpliv telesne vadbe na izraženost z rakom povezane utrujenosti po zaključeni dopolnilni kemoterapiji. Z rakom povezana utrujenost je eden izmed najpogostejših in najbolj motečih neželenih učinkov zdravljenja raka. Izraža se z zmanjšanjem fizične ter vsesplošne zmogljivosti bolnika in lahko traja še leta po zaključenem zdravljenju raka ter slabo vpliva na kvaliteto bolnikovega življenja. Izraženost z rakom povezane utrujenosti se ocenjuje z ustrezno validiranimi vprašalniki. Dolgoročni cilj raziskave je bil preučiti vpliv telesne vadbe na preživetje bolnic z rakom dojke.

Telesna vadba je v obeh eksperimentalnih skupinah potekala pod nadzorom strokovnjaka, 2-krat tedensko po 60 minut (na ne zaporedne dneve in najprej 3 dni po prejemu KT) in 16 tednov zapored oz. do zaključka dopolnilne kemoterapije.

V obeh eksperimentalnih skupinah so preiskovanke vadbo pričele s 5 min ogrevanjem na sobnem kolesu ter zaključile z 10 min ohlajanjem v obliki dinamičnih razteznih vaj. V skupini RT-HIIT so preiskovanke po ogrevanju pričele z vadbo proti uporu, ki je vključevala vaje za moč glavnih mišičnih skupin z uporabo uteži, elastike ali lastne teže. Obremenitev je bila individualno prilagojena izhodiščni telesni pripravljenosti preiskovank in je bila tekom vadbe tudi ustrezno stopnjevana. Set vaj je vključeval potisk bremena z nogami, aktivacijo bicepsa nadlahti, skok iz počepa, aktivacijo tricepsa nadlahti, izpadni korak, potisk bremena s prsi, trebušnjake, potisk bremena z ramen in aktivacijo hrbtnih mišic z dvigom trupa leže na trebuhu. Vsako vajo so ponovile 8-krat do 12-krat in opravile 2 do 3 sete.

Sledila je visoko-intenzivna intervalna vadba v obliki 3x3-minutne aerobne vadbe na sobnem kolesu (cikloergometru) z vmesnim 1-minutnim aktivnim premorom v obliki počasnejše vadbe. V skupini AT-HIIT je po ogrevanju sledila srednje intenzivna 20-minutna aerobna vadba na sobnem kolesu, nato pa visoko-intenzivna intervalna vadba v obliki 3x3-minutne aerobne vadbe na sobnem kolesu z vmesnim 1-minutnim aktivnim premorom v obliki počasnejše vadbe (enako kot v skupini RT-HIIT). V kontrolni skupini so preiskovanke prejele pisno priporočilo o telesni vadbi, skladno z nacionalnimi priporočili o telesni vadbi (tj. skupno od 2,5 do 5 ur zmerne aerobne vadbe tedensko ali od 1,25 do 2,5 ur intenzivneše aerobne vadbe tedensko in 2-krat tedenska vadba za mišično moč). Vadba v kontrolni skupini ni bila nadzorovana.

Po zaključeni kemoterapiji so preiskovanke v eksperimentalnih skupinah prejele pisna priporočila za nadaljnjo samostojno telesno vadbo in možnost sodelovanja na motivacijskih seminarjih.

Vodeno telesno vadbo med kemoterapijo je v celoti izpeljalo približno dve tretjini bolnic. Dve leti po zaključeni kemoterapiji je bilo povprečno redno telesnih aktivnih več bolnic kot pred zdravljenjem, po 5 letih pa je redna telesna aktivnost pri vseh skupinah padla na izhodiščno.

Ob zaključku kemoterapije je bila izraženost utrujenosti v obeh eksperimentalnih skupinah bistveno manjša kot v kontrolni skupini. Najmanj je bila utrujenost izražena v skupini RT-HIIT. Obe vrsti telesne vadbe (RT-HIIT in AT-HIIT) sta enako učinkovito preprečili porast telesne teže in upad telesne kondicije, ki sta se sicer izražali v kontrolni skupini. 12 mesecev po zaključeni kemoterapiji se je na delo vrnilo 91 % bolnic v skupini AE-HIIT, 82 % v skupini RT-HIIT in 69 % v kontrolni skupini.

Po daljšem sledenju so se ugodni učinki redne telesne vadbe pokazali tudi na preživetju bolnic z rakom dojke. Po srednjem času sledenja (8 let) so imele bolnice v obeh eksperimentalnih skupinah manj ponovitev bolezni in daljše preživetje kot bolnice v kontrolni skupini. Najbolj izrazito korist je pokazala telesna vadba RT-HIIT, kjer sta bila tveganje za ponovitev bolezni ter tudi smrt kar za 80 % nižja kot v kontrolni skupini.

Rezultati raziskave OptiTrain potrjujejo ugodne učinke redne telesne vadbe na zdravje bolnic z zgodnjim rakom dojke. Redna telesna vadba, ki vključuje vaje proti uporu v kombinaciji z visoko-intenzivnim intervalnim treningom (RT-HIIT), podaljšuje življenje bolnic z rakom dojke. Bolnice, ki se soočajo z zgodnjim rakom dojke, bi morale biti ustrezno informirane o pomenu redne telesne vadbe za celostno zdravje. Že ob pričetku zdravljenja s kemoterapijo bi bilo priporočeno začeti z vodeno telesno vadbo, ki bi jim pomagala pri ohranjanju moči in kondicije. Poleg tega je izjemno pomembno spodbujanje bolnic, da nadaljujejo z redno telesno vadbo tudi po zaključenem zdravljenju raka dojke, saj ima ta številne pozitivne učinke na okrevanje in celostno dobro počutje.