Izvid - Diagnostika

Razlage terminov

Mamografija – rentgensko slikanje dojk, s katerim se odkrivajo bolezenske spremembe v dojkah. Dojka se s pomočjo naprave stisne, da se ne premika, obenem pa se žlezno tkivo dojke razpre in se tako lažje odkrijejo morebitne rakave spremembe. Na podlagi preiskave se lahko postavi samo sum na raka dojk. Za potrditev diagnoze rak dojk pa je potrebna citološka oz. histološka potrditev (odvzem tkiva tumorja in pregled celic pod mikroskopom). Doza sevanja, ki jo prejme ženska ob slikanju dojk z mamografom, je zelo nizka (manjša od tiste, ki jo sicer telo prejme iz naravnega okolja v enem letu).

Ultrazvok (UZ) dojk – preiskava, kjer lahko s pomočjo ultrazvočnih valov različnih frekvenc zelo natančno pregledamo tkivo dojk. Ultrazvok je zelo natančen pri razlikovanju cist (tekočinskih formacij) od tumorjev (ki so lahko nevarni ali nenevarni – benigni), vendar je manj natančen za ugotavljanje mikrokalcinacij (te so bolje vidne na mamografiji). Priporoča se predvsem pri ženskah, ki so mlajše od 40 let, saj imajo gostejšo strukturo dojk in je ultrazvok bolj natančen kot mamografija. Je neškodljiva in neboleča preiskava. Ultrazvok ne seva, zato se lahko uporablja tudi pri nosečnicah. Zelo pogosto ga uporabimo pri punkcijah sprememb v dojkah, ki niso tipne.

Citopatološka preiskava – s to preiskavo se pregledajo celice pod mikroskopom. Na podlagi tega, kako so celice videti, in z dodatnimi preiskavami (različna barvanja celic, molekularno genetske preiskave itd.) ugotovimo, ali gre za vnetni proces, kjer onkološko zdravljenje ni potrebno, ali novotvorbo (raka). S preiskavo torej opredelimo, ali je obolenje benigno – nerakavo ali maligno – rakavo. Prav tako se lahko ugotovi, od kod celice izvirajo, torej za katero vrsto raka gre, npr. rak dojk, rak trebušne slinavke, limfom, ter se določijo nekatere lastnosti raka, kar nam pomaga pri izbiri ustreznega zdravljenja.

Citološka punkcija oz. aspiracijska biopsija s tanko iglo (ABTI) – poseg, kjer s tanko iglo izrežemo celice, ki jih s pomočjo negativnega pritiska posesamo (aspiriramo) iz sprememb v različnih organih (tumorji, telesne tekočine …). Iz tako dobljenega vzorca naredimo razmaze na objektna stekla, vzorci pa se pregledajo pod mikroskopom. Če je sprememba dobro tipna, lahko aspiriramo direktno brez ultrazvoka (slepa aspiracijska biopsija), pri netipnih spremembah, ki ležijo globlje v notranjosti telesa, pa se aspiracijska biopsija izvede pod kontrolo ultrazvoka, rentgena ali CT. Preiskava je minimalno invazivna in boleča (podobna bolečina kot pri odvzemu krvi). Tudi če bolnica jemlje zdravila proti strjevanju krvi, se preiskava lahko varno opravi. Zapleti so zelo redki (vnetje na mestu vboda, manjša podkožna krvavitev).

Zamejitvene preiskave – z zamejitvenimi preiskavami ugotavljamo, ali se je bolezen razširila kam drugam po telesu. V praksi uporabljamo pri bolnicah z rakom dojk CT trebušnih in prsnih organov ter scintigrafijo okostja. Pri nekaterih bolnicah z manjšimi tumorji se odločimo za ultrazvok trebuha in rentgenogram (Rtg) prsnih organov, ki sta sicer manj natančna kot CT, predstavljata pa manj sevanja za bolnico.

Malignom – rak.

BI-RADS – klasifikacija, na podlagi katere se opredelijo spremembe v dojki, ugotovljene s pomočjo mamografije.

• BI-RADS 0: ne da se opredeliti – potrebne so dodatne preiskave
• BI-RADS 1: negativno (brez tumorjev in kalcifikacij)
• BI-RADS 2: benigno – nerakavo
• BI-RADS 3: verjetno benigno – nerakavo
• BI-RADS 4: sumljivo za malignom – rak
• BI-RADS 5: zelo sumljivo za malignom – rak (> 95 %)
• BI-RADS 6: z biopsijo potrjeni malignom – rak

Mikrokalcinacije – skupki kalcijevih soli v tkivu, ženska si jih ne more zatipati, so pa vidni na mamografskem posnetku. Glede na videz teh kalcinacij lahko posumimo na nekatera bolezenska dogajanja, tudi na raka, čeprav gre v večini primerov za nenevarne spremembe. Prisotne so pri več kot polovici žensk po dopolnjenem petdesetem letu. Glede na izvid mamografije jih radiolog opredeli kot benigne – nerakave, maligne – rakave ali suspektne – sumljive. Pri sumu na rakavo dogajanje je potrebna nadaljnja diagnostika, po navadi biopsija sprememb.

Benignega – nerakavega.

ACR tip B– klasifikacija, na podlagi katere se oceni gostota dojk, ki je povezana s preglednostjo na mamografiji. Bolj goste so dojke – več je prisotnega žleznega tkiva, slabše so pregledne na mamografiji. Pri bolnicah, ki imajo slabo pregledne dojke na mamografiji, se lahko opravi ultrazvok.

• ACR tip A – maščobna struktura
• ACR tip B – pretežno maščobna struktura
• ACR tip C – zmerno gosta struktura
• ACR tip D – gosta struktura

Aksila – pazduha, kjer so aksilarne oz. pazdušne bezgavke. Po navadi rak dojk najprej zaseva ravno v te bezgavke, saj se limfa drenira iz dojk najprej v pazdušne bezgavke. Pazduhe med pregledom vedno potipamo, če so bezgavke povečane, se lahko naredi tudi citološka punkcija. UZ pazduhe se naredi tudi pred operacijo dojke. Če bezgavka, ki morda sploh ni tipna, izgleda sumljivo, se prav tako izvede citološka punkcija. Med operacijo se – če je glede na velikost tumorja dojke treba – pogleda prva bezgavka, v katero teče limfa, tudi pod mikroskopom, ali vsebuje rakave celice.

Lezija – formacija, tkivo, ki se razlikuje od okolice.

Suspektna za karcinom – sumljivo, da gre za raka.

Bezgavka – limfatično tkivo, skozi katero teče limfa, v bezgavki se tudi razmnožujejo limfociti – bele krvne celice, ki so odgovorne za delovanje imunskega sistema in zaščito telesa pred okužbami. Pri vnetju v telesu se bezgavke lahko povečajo. Bezgavke so lahko povečane tudi, če so rakavo spremenjene. Rakave celice v bezgavke pripotujejo s pomočjo limfe po limfnih žilah. Limfa teče iz dojke najprej v pazdušne bezgavke, zato so pazdušne bezgavke pri raku dojk po navadi najprej rakavo spremenjene.

Reaktivna bezgavka – bezgavka, ki se poveča ob okužbi ali poškodbi. V bezgavkah so limfociti B in T, ki pomagajo telesu, da se bori proti okužbam z bakterijami in virusi. Reaktivne bezgavke niso nevarne.

Patološka bezgavka – bezgavka, ki je povečana in sumljiva, da je rakavo spremenjena.

Duktalni epitel – površinske celice, ki tvorijo duktuse – izvodila mlečnih žlez v dojki. So torej normalne celice, ki tvorijo dojko.

Maligne celice – rakave celice.

Karcinom dojk – rak dojk.

C5 – diagnostična kategorija citopatološkega izvida. Citopatolog oceni celice od 1 do 5:

• C1: neuporabno – v vzorcu je premalo celic, da bi postavili diagnozo, po navadi je potrebna ponovna punkcija.
• C2: negativno – benigne formacije, torej nerakave.
• C3: negativno z atipijo epitelija – celice so spremenjene, vendar ne dovolj, da bi posumili na raka.
• C4: suspektno za raka dojk – v vzorcu so maloštevilne najverjetneje rakave celice, vendar v premajhnem številu za diagnozo, ali pa so prisotne skupine celic, ki nimajo izraženih vseh rakavih značilnosti.
• C5: rak dojk – diagnoza je zanesljiva, v vzorcu so številne rakave celice.

CT prsnih in trebušnih organov s KS (kontrastnim sredstvom) – slikanje telesa s pomočjo rentgenskih žarkov. Med preiskavo telo prejme ionizirajoče sevanje (kot bi ga sicer dobili v dveh do petih letih naravnega sevanja). Za boljši prikaz žil in organov se aplicira kontrastno sredstvo (vbrizga se v žilo ali ga bolnik spije), ki vsebuje jod. Preiskava traja okrog 15 minut. S pomočjo CT preiskave lahko ocenimo, kako razširjena je bolezen (ali se je rak razširil na druge organe), in spremljamo potek zdravljenja (če se tumor in zasevki manjšajo, večajo oz. ostajajo nespremenjeni).

Scintigrafija okostja – rak dojk pogosto zaseva v kosti, s pomočjo scintigrafije se prikaže celotno okostje. V žilo se vbrizga radiofarmak (označevalec), ki se nakopiči v kosteh. Slikanje na gama kameri sledi dve do štiri ure po injekciji. Sevanje radioaktivne snovi v telesu je večje od tistega pri navadnem rentgenskem posnetku pljuč in manjše od sevanja pri CT. Radioaktivna snov se izloči skozi ledvice, zato bolnik ne seva v okolico.

Oddaljeni zasevki/metastaze – razsoj rakavega tkiva iz tumorja, kjer se je rak začel, na oddaljeno mesto v telesu, ki je lahko kjer koli (jetra, pljuča, kosti, možgani itd.). Če se pojavijo metastaze raka dojk, pomeni, da so rakave celice iz dojke odpotovale drugam po telesu po krvi in/ali limfi. Odvisno od tega, v kateri organ se naselijo, jih tudi poimenujemo, npr. jetrni zasevki raka dojk (rakave celice iz dojk so se naselile v jetrih).

Hemogram – laboratorijski izvid krvi, kjer pregledamo raven levkocitov oz. belih krvnih celic (ki so pomembne za obrambo pred okužbami), hemoglobina (s pomočjo hemoglobina določimo, ali je prisotna anemija oz. slabokrvnost) in trombocitov (krvnih ploščic, ki so pomembne pri strjevanju krvi).

Biokemija – z biokemičnimi preiskavami krvi pregledamo delovanje nekaterih organov, npr. ledvic, jeter in ščitnice, določimo vrednost različnih proteinov oz. beljakovin, ki so lahko povišane pri določenih boleznih, med drugim tudi pri raku, in na podlagi tega postavimo sum, da se je rak ponovil oz. razsejal. Za natančnejšo opredelitev so potrebne nadaljnje preiskave (UZ, CT ...).

Tumorski marker CA 15-3 – snov, ki jo proizvajajo tako zdrave kot tumorske celice. Nastaja v celicah dojk in tudi v drugih organih. Pri sumu na rakavo obolenje je pomembna predvsem koncentracija markerja v krvi in njegova dinamika – npr. če marker konstantno raste. Določi se iz krvi, normalna vrednost je < 25 kIU/L. Onkologi ga uporabljamo predvsem pri bolnicah z metastatskim rakom dojk, kjer spremljamo dinamiko rasti markerja. Če se vrednosti markerja ne spreminjajo oz. padajo, se bolezen najverjetneje odziva na zdravljenje, za natančno opredelitev dinamike bolezni pa so potrebne slikovne preiskave (CT, UZ, Rtg). Kadar vrednost tumorskega markerja raste, pa posumimo na progres oz. napredovanje bolezni. Pri bolnicah z zgodnjim rakom dojk ga določimo pred zdravljenjem in nato ob kontrolnih pregledih.